Marijino Celje

Svetišče se v zgodovini prvič pojavi leta 1325 z nazivom »De S. Zenone de supra Judrium« in kasneje v letu 1344, »Sancti Zenonis in Sclauonibus«. Sodeč po njenih značilnostih, zvezdasto obokanem prezbiteriju in zvonu z letnico 1575, je druga poznogotska cerkvica Sv. Zenona nastala v 16. stoletju. Do leta 1757, ko je postala vikariatna cerkev, je bila cerkev Sv. Zenona podružnična cerkev pražupnije v Kanalu. Leta 1761, po prenosu milostne podobe - kopije kipa iz največjega srednjeevropskega Marijinega svetišča na avstrijskem Štajerskem, Mariazell, je postala božjepotna cerkev. V drugi polovici 18. stoletja so cerkev posodobili. Oblikovana je bila značilna pokrajinska dominanta z dvema zvonikoma s cinastimi zaključki, kot v Brdih in Benečiji. Leta 1825 so desni zvonik porušili, leta 1997 pa so oba zvonika spet obnovili. Sedanja oltarna podoba je iz leta 1847. Glavni oltar, po vsej verjetnosti delo goriške delavnice Pacassi, pa je iz leta 1686. Na Marijino Celje je bil prenesen v času cesarja Jožefa II., leta 1786, potem ko je 100 let služil na Sveti Gori. Marijino Celje je od leta 1786 do leta 1793 in od leta 1915 do leta 1928, v času njegovega opustošenja, prevzelo romarsko vlogo Svete Gore.

Freske Svetega Florijana, svetega Antona opata, svetega Antona Padovanskega, svetega Valentina in križev pot iz leta 1849, so dela čedadskega slikarja Antonia Dugoni. Podoba svete Ane na levem stranskem oltarju je delo Goričana Raffaela Pich iz leta 1837. Strop ladje, poslikan  v letih 1926/27 in slika svetega Zenona pa sta deli Leopolda Perca iz Ločnika. Štiri evangeliste na stropu ladje in vnebohod na desnem stranskem oltarju je po vsej verjetnosti naslikal Clemente de Neri.

Foto: Damijan Simčič, Primož Kožuh

Oglejte si panoramski posnetek kraja.