Cerkev Sv. Ahaca
Cerkev Svetega Ahaca v Prilesju je pravi biser kulturne dediščine v občini. Znana je predvsem po svojih freskah iz 60. let XV. stoletja, ki so zaznamovale srednjeveško slovensko slikarstvo.
Podružnična cerkev sv. Ahaca sodi med zanimivejše podeželske arhitekturne in umetnostno zgodovinske spomenike na Primorskem. Obdana z obzidjem in pokopališčem, stoji nekoliko odmaknjena od vasi Prilesje pri Plavah. Njeno značilno podobo – z zvonikom na preslico z dvojnima segmentno zaključenima linama – lahko opazimo tudi s ceste, ki vodi iz Nove Gorice proti Kanalu. Pred vhodom v cerkev stoji kamniti kropilnik, vanjo pa vstopimo skozi šilasti gotski kamniti portal, ki ga pokriva lopa v isti višini z ladjo cerkve. To je posebnost, ki jo redko srečamo pri sakralnih objektih. Na stenah lope so vidni ostanki fresk sv. Krištofa, ki jih je pred leti restavriral Rudi Pergar.
Največja dragocenost objekta so poslikave v notranjosti. Freske krasijo ves prezbiterij z obokom, slavolokom in ladjo. Po ocenah strokovnjakov so nastale okrog leta 1460 – 1470 in so delo nasledstva furlanskih mojstrov. Ker pa kažejo pa na veliko sorodnost s poslikavami na Suhi pri Škofji Loki in Bodeščah, se je v literaturi uveljavil termin suško-prileške-bodeške freskantske smeri. Ikonografija fresk sicer kaže na povezave z gorenjskim kulturnim krogom, vendar so po mnenju stroke korenine te slikarske skupine iz Posočja. Domneva se namreč, da je ta skupina freskantov domače nasledstvo mojstrov iz furlanskih delavnic, saj so le-ti od druge polovice 14. do začetka 15. stoletja potovali po tem delu Primorske proti Gorenjski in na tej poti ustvarjali. Za to suško-prileško-bodeško skupino je značilen realistično plastični slog z izrazitimi idealističnimi težnjami gotskega realizma, posebna barvitost v podobah poslikav pa kaže na vpliv furlanske smeri slikanja. Ista skupina je verjetno poslikala tudi prezbiterij v cerkvah Avčah in na Goljevici nad Anhovim.
O cerkvici sv. Ahaca kroži legenda, ki pravi, da jo je dal sezidati neki grof, ki ga je skupaj s konjem na poti iz Tolmina v Brda odnesel narasel potok. Baje je v borbi z vodo imel še čas napraviti zaobljubo, ki jo je kasneje tudi izpolnil, sicer tega lepega gotskega spomenika ne bi bilo.
Zgodba o sv. Ahacu in njegovih tovariših mučencih, ki je bila podlaga za delo freskantskih mojstrov v tej cerkvi, je verjetno nastala iz želje po vlivanju poguma vojščakom. Sv. Ahaca – bojevnika – še danes častijo na Bavarskem, Češkem in v Avstriji. Na dan sv. Ahaca 22. junija, naj bi slovenska vojska premagala bojevnike bosenskega paše Hasana, ki je hotel vdreti na današnje hrvaško in slovensko ozemlje.